Težava tiči v sestavi porabe, obsegu proračunskega primanjkljaja (6,4 odstotka BDP) in načinu, kako se država vmešava v gospodarstvo, kar se tiče drugih področij. V 70. letih se je zaradi živahne porabe za javna dela politika sprevrgla v financiranje javnih projektov zaradi snubljenja volivcev. V 90. letih, ko se je gospodarstvo začelo opotekati, so se odločili za občutno povečanje javne porabe, s čimer so sicer preprečili upad gospodarske rasti, a hkrati tudi spodbudili korupcijo in oblikovanje kartelov v gradbeništvu, zabetonirali veliko naravnih lepot v državi ter še naprej mešetarili z javnimi deli.