Obtoženi ni skrival zadovoljstva, ko je njegova priča razlagala sodnemu senatu, kako sta bila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja med najhujšimi radikalci tudi sedanji zvezni zunanji minister in v atentatu ubiti srbski premier Đinđić. Zanikal je, da naj bi bila z skupaj v “zločinski skupini”, saj naj bi bila po Šešljevih besedah večinoma politična nasprotnika. Zavrnil je tudi, da je v svojih govorih širil sovraštvo ter da naj bi v Sarajevu ubil nekega Srba.