Prebivalci Pompejev so pod Vezuvom živeli v stalni nevarnosti. Globoko v sebi so se zavedali, da jim vulkan streže po življenju in da bo z njegovim izbruhom morda že jutri konec vsega, v glavnem pa zaradi brbotajočega vulkana ni bilo ne obupa ne panike. Zdelo se je, da strah budi veselje in voljo do življenja, zato se prebivalci Pompejev niso zatekali k molitvam, temveč k telesnim strastem in uživanju življenja.