Verjamem, da se ni odločil z lahkim srcem, saj je bil na bršljinski šoli skoraj tri desetletja in to v različnih vlogah: kot učitelj, pomočnik ravnatelja in ravnatelj. Čeprav so bile razmere na šoli vedno izjemno težke in občutljive, jih je skupaj s kolektivom skušal zrelo reševati. Nešteto poti je bilo treba opraviti in nešteto vrat odpreti in dopovedovati, da so razmere na šoli težke, da pa se občutljivi odnosi med obojimi učenci (-Neromi) vendarle lahko tkejo na obojestranskem zaupanju, brez predsodkov, zamer in izločevanja.