Hočem reči ‐ da bi pomagalo izvoliti Kerryja in zrušiti Busha, se je odreklo protivojnemu trušču in aktivizmu, množičnim protivojnim demonstracijam, s katerimi si je leta 1972 odtujilo »tiho večino« in pripomoglo k ponovni izvolitvi svojega največjega sovražnika, Nixona.
Z eno besedo: protivojno gibanje je utihnilo, ker ni hotelo ustvariti vtisa, da je Kerry predsedniški kandidat protivojnega gibanja. Da bi bila ironija še večja, je protivojno gibanje po mučnem Kerryjevem porazu to taktiko obdržalo ‐ ostalo je pri tišini.