V brezjanski pridigi je recimo s svojim mehkim glasom razlagal pravljico o dvojčkih, dvomljivcu in verniku, ki v maternici razpravljata o tem, ali tudi po rojstvu obstaja življenje. Dialog med njima je podal z dramatiziranim dvogovorom in za hip se je zazdelo, da poslušamo kakšno staro ploščo s posneto pravljico, ki jo zasanjano pripoveduje Stane. Ko je izgovarjal besede verujočega dvojčka, je bil njegov glas nežen in mehak: »Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.«