Stvar ne bi bila problematična, če ne bi začele te barve povsem neproblematično funkcionirati kot splošni kadrovski kriterij petnajst let potem, ko je bil politični smisel za barve že prepoznan predvsem kot velik nesmisel. Tisti, ki tega ni tedaj prepoznal kot nesmisel, si še danes lahko domišlja, da se v enobarvnih sistemih pod auro velikih idealov ne dogaja množica drobnih in manj drobnih umazanij. Ko se je pred leti s tovrstno tranzicijsko domišljijo pozabaval, je brez težav sestavil naš srednjeevropski triptih: pokorni, premagani upornik in nori despot ga sestavljajo.