Njihov resnični greh je bil, da so se zamerili naftnim multinacionalkam.[18]Prvotni načrt »demokratizacije« Iraka, katerega poglavitni arhitekt je bil Wolfowitz, je predvideval popolno privatizacijo iraške naftne industrije, ki bi jo odprodali naftnim družbam iz »prijateljskih« držav. Novi demokratični Irak bi izstopil iz naftnega kartela, bistveno povečal proizvodnjo nafte in tako zrušil njeno visoko ceno ter posledično uničil vpliv Opeca ‐ kar je bila že stara želja izraelskih oblasti, s katerimi neokonzervativce veže pristno prijateljstvo. A tak razvoj dogodkov nikakor ne bi bil v interesu naftne industrije.