To pomeni, da so kljub ustavno zagotovljeni pravici do svobodne veroizpovedi priporniki katoliške vere v privilegiranem položaju v primerjavi z ostalimi priprtimi verniki. Če nič drugega, veliko lažje pridejo do svojega dušnega pastirja (oziroma on do njih), saj mu ni treba vsakokrat posebej po slovenskih sodiščih zbirati zahtevanih dovoljenj ‐ tako kot morajo ‐ seveda v primeru, da ti sploh izrazijo željo po duhovni oskrbi ‐ to za »svoje« pripornike početi predstavniki vseh ostalih verskih skupnosti v naši strpni, demokratični in od cerkve vsaj uradno še vedno ločeni državi.