Ko sva se sprehajala po belih potkah starega grajskega vrta, so najin klepet zmotili nekakšni hitri zmešani korakci, ki so tam za nekimi starimi tisami, bohotnimi grmi španskega bezga in še vedno razkošno cvetočimi bezgi, z nekako histerično hlastnostjo drobili po škrtajočem pesku. In hip zatem ni izza gošče priplesal nihče drug kot omenjeni nori malar. Na moj prijazni pozdrav se je delal, da me sploh ne pozna, čeprav je v prejšnjih časih zvrnil premarsikatero čašico na moj račun.