In res se je vse skupaj izkazalo za popolnoma drugače. Nekoč sem namreč po naključju obiskal nekega svojega prijatelja, ali bolje, znanca, ki je bil že več let zaposlen kot psiholog v neki veliki psihiatrični ustanovi tam nekje v provinci. Ko sva se sprehajala po belih potkah starega grajskega vrta, so najin klepet zmotili nekakšni hitri zmešani korakci, ki so tam za nekimi starimi tisami, bohotnimi grmi španskega bezga in še vedno razkošno cvetočimi bezgi, z nekako histerično hlastnostjo drobili po škrtajočem pesku.