Neprestano pa se je, ne da bi kogarkoli sploh pogledal (zrl je prek in skozi ljudi), kot kakšen srečen in hudoben bebček samozadovoljno smehljal nekam sam sebi v drob. Bu, sem se zdrznil, kaj je pa sedaj to, a me je že naslednji hip iz vseh strani zalil tisočkrat ponavljan, iz samega spoštovanja skoraj v šepet pogreznjen vzklik, c' le Picasso, c' le Picasso ...
Ampak, to pač moram priznati, ta Picasso mi v primerjavi z našim provincialnim mojstrom res ni deloval preveč umetniško, prej bi ga ocenil zgolj za ostarelega gizdalina.