Mojster pa se je tako hitro, kot se je prej razbesnel, tudi pomiril, skrbno pospravil barve v svoj kovček, zložil stojalo ter molče odmotovilil s svojim težkim bremenom in prekletstvom umetnika v bližnjo krčmo, tja za najbolj samotno mizico v najbolj odmaknjenem kotičku zadnje sobe.
Takoj mi je postalo nedvoumno jasno, da sem trčil ob največjega umetnika, kar sem jih uspel srečati do takrat. Sicer sem se enkrat prej v Parizu skoraj zaletel v Picassa, vendar moram priznati, da mi ni zapustil takšnega globokega vtisa.