Šele ko so na platnu povsem jasno obviseli obrisi zvonika in okoliških streh, je začel zvedavo škiliti naokrog in se hrepeneče ozirati na še zaprta cerkvena vrata. Vmes pa je tenko vlekel na ušesa, kdaj bodo vendarle zabučale orgle zaključno alelujo in se bo ta dolga končala.
No, potem pa so se vrata končno široko razprla in iz hladne cerkvene ladje so se usuli verniki, da je bil trg v trenutku poln nekakšnih črnih, od svetlega sonca zaslepljenih mravelj.