Nosil je namreč neznansko velike naočnike z izjemno debelimi izboklimi lečami, skozi katere so njegove kot pri slepcu ugasle bolščeče oči postale ogromne in mrtve. Če k temu pridamo še njegov močni in prodorni glas, je bil res povsem podoben kakšni redki drobni debelooki žabici iz amazonske džungle, za katero nikdar ne veš, kam se je pravzaprav tako strmo zazrla in zakaj ter kaj neprestano kvaka.
Nekega prijaznega nedeljskega dopoldneva pa sem ga spoznal tudi na delu, med ustvarjanjem samim.