V Westminster je prišel leta 1974 in zaslovel kot dober razpravljavec, a tudi kot samovoljen in neolikan politik.
Čeprav se je nenehno vzpenjal, od ministra za zdravje v senci leta 1989 do zunanjega ministra v senci leta 1994 (ko je zaradi Scottovega poročila o orožju, namenjenega Iraku, zmasakriral vlado Majorja), je bil vedno nekakšen avtsajder. Nikoli ni imel niti najmanjše možnosti, da bi izrinil s položaja finančnega ministra, kar si je zelo želel, kaj šele, da bi vodil stranko, čeprav je najbrž imel najživahnejši um med vsemi člani.