V šestdesetih letih so se ga končno usmilili in mu dali italijansko državljanstvo, ker so bili žena in otroci Italijani. V župniji je reden in zaželen gost, čeprav, kot sam pravi, je bolj levo usmerjen in ni prav zelo veren: »Ampak pred poroko sva se z ženo, ki je katoličanka, odločila, da bodo hčerke obiskovale katoliško cerkev, sinovi pravoslavno. Tako tudi je.«