Ko je leta 1954 postal italijanski, so poklicali na policijo in mu, ker je bil jugoslovanski državljan, pa čeprav rojen v, dali bivalni vizum le za tri mesece: »Po treh mesecih so mi ga podaljšali spet za tri mesece, potem počasi za eno leto in tako leta in leta ...« V šestdesetih letih so se ga končno usmilili in mu dali italijansko državljanstvo, ker so bili žena in otroci Italijani. V župniji je reden in zaželen gost, čeprav, kot sam pravi, je bolj levo usmerjen in ni prav zelo veren: »Ampak pred poroko sva se z ženo, ki je katoličanka, odločila, da bodo hčerke obiskovale katoliško cerkev, sinovi pravoslavno.