Vprašanje zločinske narave same Oluje je treba po njegovem mnenju predvsem umestiti v širši kontekst. Temeljni problem je v nepripravljenosti celotne hrvaške javnosti, da se resno sooči z dejstvi in prizna obstoj zločina, ki je bil storjen v devetdesetih letih na Hrvaškem, pred Olujo in po njej. Ta nepripravljenost je še posebej značilna za politične stranke, skorajda vse, tako tiste, ki so na oblasti, kot tudi opozicijske, enako velja za državni aparat, tako osrednji kot lokalni, Cerkev in znanstvene kroge, še pred nekaj leti pa je to, razen častnih izjem, veljalo tudi za novinarstvo.