Črni tiger nikoli ne umre, ampak »gane in prebudi nacionalno dušo«. Identiteta Črnih tigrov, med katerimi je bilo največ takih, ki so neposredno izkusili teror šrilanške vojske (bombardiranje, smrt bližnjih ipd.), je bila skrivnost tudi za ostale, navadne tamilske gverilce, kar pomeni, da so živeli v tajnem, zarotniškem, sektaškem mraku, ki jim je dajal občutek izbranosti. Da bilo bilo vse skupaj čim bolj ritualizirano, so Črnemu tigru pred odhodom na samomorilsko misijo priredili poslednjo večerjo in fotografiranje s Pirabakaranom ‐ poti nazaj zdaj ni bilo več.