Tu je pluralnost razumljena kot tisto »ravno dovolj« (znosno), da »nam« ustreza, torej kot nekakšna nujna različnost v skrajno zaželeni in projektirani Eno(tno)sti, ki jo je elita še pripravljena prenašati. Ker se nova politična elita rekrutira predvsem iz logov, ki visoko cenijo pop kulturo v njeni turbo podrazličici, so te razlike vse bolj minimalne, predvsem pa zvedljive na najmanjši možni skupni imenovalec. Vladni transideologi ‐ filozofski, sociološki, ekonomski ali drugi ‐ razglašajo ideologije za stvar preteklosti, funkcionira naj le vse bolj nori spektakel dveh »sprtih« opcij, ki da se morata »spraviti« v sedanjosti za enotno prihodnost.