Pri tovrstni pluralnosti gre za »svetovno nazorske razlike« in govoričenje o njej je globoko v prisilnem jopiču razcepljenosti še iz časa Kocbeka in Kardelja, torej OF. Razumela bi, če bi naši novi oblastniki govorili o »enakosti možnosti«, o kvotah in podobnih podpornih mehanizmih za subjekte ‐ v tem primeru za medije ‐ in opcije, ki jih hočejo promovirati. Recimo, da bi zahtevali svoj odstotek »prisotnosti« glede na volilni rezultat.