Ameriški trgovinski primanjkljaj je predvsem posledica prevelike zasebne porabe in nezadostnega varčevanja, ne pa nepoštene kitajske konkurence. Če je Kitajska res pripomogla k ameriškemu primanjkljaju, pa tega ne gre pripisovati prenizkemu menjalnemu tečaju, temveč omejevanju donosov na obveznice, zaradi česar so gospodinjstva živahno kupovala na kredit in zapravljala. S tega stališča se svetovna monetarna politika danes oblikuje v Pekingu, ne v Washingtonu.