Bluesovska zgodovina je v eksploziji “umazanega”, “globokega” bluesa Muddyja in sodobnikov ob koncu štiridestih let razbrala ponovni vznik “plantažniškega bluesa”. Novi/stari “umazani” zvok sicer nikdar ni prevzel primata prevladujočim črnskim stilom svojega časa, ki so se bohotili pod novo nalepko rhythm & bluesa. Toda kot “motnja” je kazal na hegemonično vzpostavljanje dominantnega stila in strategije etničnih skupnosti, ki jih je chicaški glasbeni antropolog opredelil takole: “Za stil delavske-etnične skupnosti je značilno, da najprej vsrkava stereotipe dominantne kulture, potem pa njihovo izposojo popolnoma zavrne.”