Če se izrazim učeno, je Zoranova avtorska poetika prekaljenega striparja potrebovala eno samo samcato stran, da si je pridobila mojo brezpogojno naklonjenost. Omrežil me je s sočnim slovenskim stripovskim klasikom, ki bi moral viseti v prostorih muzeja sodobne umetnosti, v resnici pa je, fotokopiran na format A2, visel pri meni doma, dokler ni nekega jasnega jutra po široko zastavljeni, s hektolitri piva podprti intelektualni debati dobil noge in se, kdo bi vedel, morda celo z mojim privoljenjem, izgubil neznano kam.