Sicer ne vem, čigava last je bila tista tam na koncu grape, Matjaževa prav zanesljivo ne, toda imel je ključe, zato je pogosto in rad zahajal tja gor na take krajše odmore. Iz avtobusa sva izskočila na neki samotni prašni postajici in krenila ob nekem veselem potoku gor po skrhani makadamski cesti v svežo in tihotno grapo. Zgoraj v krošnjah so vreščali ptiči, na levi je klokotala voda, midva pa sva med neobveznim klepetom lagodno stopala po tistem grušču, ko naju je nenadoma ustavil klic starejše kmečke ženske, ki je na klopici pred bolj tako skromno hiško na oni strani potoka lovila medle sončne žarke, sicer redke goste v teh globelih.