Da pa ga ne bi pogoltnil slovenski sindrom, je skočil v Nemčijo, kjer je na hitro posnel dva filma, lustspiel Na pomoč, ljubi me! (1955) inblut-und-boden Orlovsko dekle (1956),potem pa se ‐ da bi izenačil pritisk ‐ vrnil v “predvojno” Ljubljano, toda brez greha: tudi na koncu filma Ne čakaj na maj (1957) je še vedno devica. Še več, punca se ne važi, da je že spolno občevala, ampak se važi, da tega še ni počela. Kaj na koncu filma v letalu zašepeta, je največji misterij tega filma, toda zelo verjetno mu šepne: bogu, da je konec filma!