je dal s tem filmom, v katerem je uporabil skoraj kompletno igralsko ekipo iz, vedeti, da se zaveda, kje je. Da pa ga ne bi pogoltnil slovenski sindrom, je skočil v Nemčijo, kjer je na hitro posnel dva filma, lustspiel Na pomoč, ljubi me! (1955) inblut-und-boden Orlovsko dekle (1956),potem pa se ‐ da bi izenačil pritisk ‐ vrnil v “predvojno” Ljubljano, toda brez greha: tudi na koncu filma Ne čakaj na maj (1957) je še vedno devica. Še več, punca se ne važi, da je že spolno občevala, ampak se važi, da tega še ni počela.