Še poroke so bile vezane na jesenski čas, po lovu tunov, ki je bil donosen in po katerem je lahko družina hčerki priskrbela doto, moški pa so lahko postavili hišo.
Posebnost slovenskega tunolova je, da so bile na kraškem skalovju postavljene izvidnice, ki so nadzorovale migracije tunov. Tako se je ohranila zgodba, kako je ob dnevu svetega Roka, ko so v vasi pripravljali cerkveno slavje, ena od izvidnic pritekla do zadnjega v procesiji in zelo po tihem povedala, da so prišli.