Ahmadinedžadova zmaga zagotovo odraža prezir ljudi do Rafsandžanija, nekdanjega predsednika, katerega vladavino med letoma 1989 in 1997 tesno povezujejo s korupcijo. Še pomembneje pa je, da je šlo za izraz nenaklonjenosti intelektualcem, politikom in novinarjem, ki so se za Rafsandžanija začeli zavzemati, potem ko najprepričljivejši reformistični kandidat ni prišel v drugi krog volitev. Ti reformisti so zasuk svojega stališča utemeljili tako, da so pač glasovali za manj slabega kandidata.