Najstarejši in najbolj razpoložen med gladovno stavkajočimi je bil sedemdesetletni iz, ki ima v Sloveniji dobrih dvaintrideset let delovne dobe. »Če sem zdržal leta 1941 in 1942, ko smo jedli italijanske otrobe in pet let nisem videl kruha, bom zdržal tudi sedaj. Kaj bo meni zdravje, kaj bo meni življenje, ko pa dvanajst let nisem videl svojega lastnega otroka,« je razlagal, ki kljub berglam in obupavanju nad usodo izbrisanega še vedno izžareva borčevsko energijo.