Tako se vse uspešneje vključujejo v socialno partnerstvo in igrajo vlogo dobrega upravitelja evropske gospodarske stabilnosti. Njihov položaj v socialnem partnerstvu lahko preprosto izpeljemo iz zahtev po depolitizaciji sindikatov in iz navdušenja neoliberalcev nad tem, da imajo korporacije in podjetja vse večji neposredni vpliv na politiko vlad. Nič čudnega, da je Evropska komisija leta 2000 optimistično zapisala: Ekonomska in monetarna unija spodbuja razvoj delovnih razmerij, ki so utemeljena na upoštevanju skupnih makroekonomskih ciljev.