Kot državljana me je ob vulgarnih primitivizmih Ruparjevega tipa ali ob ignorantski demagogiji Grimsovega in Simonitijevega tipa seveda groza ‐ kot levičar pa si ob takih, za spodobno državo v 21. stoletju popolnoma neverjetnih dosežkih vse pogosteje mislim čim slabše, tem boljše, češ, stvari morajo najprej priti še globlje, prav do dna, do absurda, potem šele se bo brezbrižna in politično apatična množica povprečnih sredinskih volilcev morda počasi zavedela, kam nas je vse to pripeljalo. A to ni prav gotovo ‐ take množice se ponavadi zdramijo šele, ko jih stanje udari po žepu.