»Cesta ni igrišče ...« je bil eden izmed sloganov, ki so otroke v osemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjali na nevarnosti, ki so prežale nanje ob igranju najrazličnejših družabnih in športnih iger na prostem. Potem so prišla devetdeseta, računalniška revolucija je doživljala vrhunce in večina pripadnikov mlajših rodov je opustila nekdaj tradicionalne igre, kot so bili ristanc, gumitvist, zemljo krast ..., in se raje preselila pred televizijske ali računalniške zaslone ter se prepuščala opoju, ki ga ponujajo videoigrice. Šport in podobne reči pa so ostali zanimivi le za njihove hiperaktivne vrstnike.