Upravitelji, ki določijo, koliko živali je treba pobiti, morajo vsaj približno vedeti, koliko jih sploh je ‐ kar pa prav pri ni ravno preprosto. Njihovo število skoraj vedno ocenjujejo z opazovanjem vodne gladine, in pri tej metodi je delež napak precejšen. Opazovalci namreč ne morejo vedeti, ali niso iste živeli šteli dvakrat, poleg tega pa se s takšno metodo ne izve prav dosti o socialni ekologiji in obnašanju vrste, pravi Mark Simmonds iz društva za varstvo kitov in delfinov iz Chippenhama v Veliki Britaniji.