Koncentracijska taborišča in poboj in drugih manjšin so v njih zvečine obravnavani kot dejanje brez primere, ki se ne sme “ponoviti”. “Nikdar več”, je zato postal komemoracij žrtev nacističnega terorja in kot tak je predstavljal tudi osnovo za politike spomina, ki so poskušale na osnovi memoriziranja holokavsta ustvariti pogoje za nemožnost ponovitve tovrstnega zločine. A vendar zaklinjanje na »nikdar več« ni pomagalo.