Ko sem družbico, ki je v senci srkala slavnostno pivo, povprašal o prisilnem sodelovanju na delovnih akcijah, mi je zatrdila, da je bil na vsaki izmed njih čisto vsak posameznik prostovoljno. »Moj razred iz tehnične gimnazije je šel prostovoljno na akcijo v celoti, tako da prisila sploh ni bila potrebna,« je dejal prvi član omizja, njegov sosed na levi pa je možnost prisile zanikal z zgodbico iz šentviške gimnazije: »Šentvid naj bi po vojni veljal za precej klerikalen del Ljubljane, ki pa je imel precej liberalno gimnazijo. Spomnim se, kako smo morali ravnatelja gimnazije, ki ni bil član partije, prositi, naj svoje dijake spusti na delovno akcijo.«