Tam so jih bratje z orožjem v rokah še zadnjič pogledali, ne v slovo in ne v oči, temveč v usta, ali nimajo v zobeh še kaj zlata.« Po tem, ko je cele dneve od jutra do večera mlela pobijalska mašina, sta ostala samo molk in tišina, žvrgolenje ptic in večno šelestenje gozda. Le ob tihih večerih je bilo slišati milo ječanje, jok in molitev.