Ko aktivista , ki je dejavno sodeloval na večini protinatovskih manifestacij, povprašam o letošnji odsotnosti demonstracij, najprej spomni na sprevrženo razumevanje demonstracij kot javnega načina izražanja mnenja: »Na dan napada na Irak je imela majhna skupinica aktivistk in aktivistov pred ameriško ambasado zanimivo srečanje s spoštovanim evrokomisarjem, ki je ravno prišel mimo. Ošvrknil je skupinico in zaničljivo dejal: Pejte delat kaj pametnega! Zelo evropsko, ni kaj, a to je pravi primer stereotipnega opredeljevanja demonstracij ‐ nesmiseln cirkus brez pomena.«