Vedela je, da bo v šestih mesecih najbrž popolnoma paralizirana in da se ne bo mogla niti sporazumevati, še vedno pa bo videla, slišala in čutila bolečino. Buckleyeva je hotela umreti, še preden bi dosegla to stopnjo »steklene krste«, kot jo je poimenovala sama. Bila je pred izbiro: lahko bi izklopila respirator in se zadušila ali pa odpotovala v Švico, kjer bi ji zdravnik skrajšal življenje z usodno mešanico zdravil.