To ni nič, tam sedi samo,« mi v četrtek na ulici potoži znanec, ki prosti čas preživlja na Metelkovi. Ko se odpravim na Metelkovo, opazim povsem vsakdanje vzdušje; nekaj ljudi je ležerno postopalo med soncem in senco, vrata klubov so se počasi začela odpirati, tako da so na rušenje opozarjali le obešeni obrambni transparenti. Na poti z Metelkove me spet ustavi neki drugi znanec, ki ga je metelkovska mirnost precej razburila: »To ni nič, moramo se bolj profesionalno organizirati,« mi reče v zaskrbljenem tonu in nadaljuje razmišljanje o pravšnjih načinih organiziranja.