»Ravno peljal sem se mimo Metelkove. To ni nič, tam sedi samo,« mi v četrtek na ulici potoži znanec, ki prosti čas preživlja na Metelkovi. Ko se odpravim na Metelkovo, opazim povsem vsakdanje vzdušje; nekaj ljudi je ležerno postopalo med soncem in senco, vrata klubov so se počasi začela odpirati, tako da so na rušenje opozarjali le obešeni obrambni transparenti.