Resnica pa je, da postmoderna liberalna družba ne potrebuje klasične ‐ tradicionalne ‐ kulture. V tej sta se do nerazpoznavnosti mešala smisel in čar. Po veliki revoluciji v umetnosti ‐ od začetka 20. stoletja ‐ se je čar (očarljivost) razkril kot zapeljevanje, kot hudičevstvo, kot vrhunska reklama, tj. kot sredstvo kapitalističnega trga.