Zato sem se vse bolj preusmerjal k iskanju transcendence oziroma takšnega lika človeka, ki bi temeljil na drugih vrednotah, ne na življenju, ki je kot vitalizem nujno žretje, nadvladovanje, pobijanje drugih. Ta smer za zdaj še nikogar ne zanima, so polni, prvič v svoji zgodovini, nekakšne po večini nizkotne, pritlehne samozavesti, ki deluje name odbojno. Niti fizično jih ne morem več gledati, tudi zato sem se umaknil na rob dežele, za visoke zidove samotne hiše.