Leta 1951 je postal javni tožilec, pozneje notranji minister, pa član slovenskega in jugoslovanskega centralnega komiteja partije in celo predsednik zvezne vlade SFRJ. Leta 1986 se je upokojil, se umaknil iz politike in za zabavo začel pisati epigrame.
Njegovo ime se je vseskozi povezovalo s povojnimi poboji, pa čeprav je v vlogi preiskovanca med pričanjem pred Pučnikovo komisijo svojo odgovornost zanikal, poboje pa obžaloval.