Še pred kapitulacijo Nemčije je odletel v Moskvo, poslušal predavanja na sovjetski akademiji NKVD in se na dan osvoboditve kot eden izmed pomočnikov načelnika slovenske Ozne, ki jo je vodil general , vrnil v Ljubljano. Leta 1951 je postal javni tožilec, pozneje notranji minister, pa član slovenskega in jugoslovanskega centralnega komiteja partije in celo predsednik zvezne vlade SFRJ. Leta 1986 se je upokojil, se umaknil iz politike in za zabavo začel pisati epigrame.