Poleg dirkaškega izvajanja osmic okrog ogromnih stebrov je bila najzanimivejša disciplina verjetno metanje bomb. Pri hitrosti od dvesto do dvesto petdeset kilometrov na uro je bilo treba s kakih tridesetih metrov s posebno "bombetino" zadeti statično tarčo na tleh. Pilotom je pri tem sicer pomagal poseben računalnik, a je pri tako veliki hitrosti vseeno veljalo, da pomeni vsaka desetinka sekunde zamude pri "odvrgu" dodatnih šest in pol metra kiksa.