NSZ je podpirala in spremljala delovanje lokalnih spominskih odborov, ki so na seznamih in popisnih listih zapisovali »domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja«. Po nekaj letih je jasno, da gre tudi pri teh spominskih znamenjih predvsem za ideologijo, precej manj pa za pieteto do pokojnih.
Pri spominskih ploščah ne gre le za številska dejstva, ampak za ljudi z imeni, s priimki in svojci ter soborci, ki jih spomin še ni zapustil.