Sledili so vzkliki, ki jih je skušal utišati celo sam, pa je zaključil: Če je bilo opozicijsko tarnanje o medijih mogoče razumeti kot iskanje dežurnega krivca, pa so tovrstne izjave zdaj seveda pritisk na medije.
Voditelj razprave je za zadnjega govorca določil akademika , ki je skritiziral medijske strokovnjake in novinarje, obremenjene z levičarskimi ideologijami (te menda najlažje prepoznamo po tem, ali so novinarji pro- ali protiameriško nastrojeni). Najbolj alarmantno je menda stanje v rumenih medijih, ki so bojda povsem levoliberalni, saj propagirajo »promiskuiteto in homoseksualnost«.