Pa vendar, ali ni to temeljni humus demokratičnosti, da same stranke prakticirajo tolerantni notranji spopad različnih vizij ali vsaj stilov vodenja?
Vzdušje brez alternativ je sicer najslabša dediščina Titove vladavine. Ko je funkcionar nekdanje zveze komunistov v začetku devetdesetih postal prvi in doslej edini predsednik novonastalega Olimpijskega komiteja Slovenije, je bilo to vzeto kot nekaj povsem naravnega.